Deli zgodbe. Navdihuj druge. Polepšaj svet.

Moje ime je Timea Varga in to je moj blog, ki sem ga ustvarila z namenom, da predstavim svoje delo in z vami delim zgodbe, ki me navdihujejo. Že od malih nog rišem in slikam ter ilustriram knjige, zadnjih nekaj let pa se aktivno posvečam tudi grafičnemu in spletnemu oblikovanju. V prostem času ustvarjam mandale in nakit. Sem ljubiteljica pravljic, barv, glasbe, poezije in cvetočih travnikov. Dobrodošli v mojem svetu!

Kako sem premagala sebe…

Kako sem premagala sebe…

Dragi prijatelji,

Spodnji zapis je nastal v času, ko sem bila resnično na dnu. Takrat še nisem imela dovolj moči za objavo, danes pa sem se odločila, da zgodbo delim z vami. Za mano je izredno naporno obdobje, ki pa se je vendarle končalo pozitivno. Zapis govori o tem kako sem doživljala najtežje obdobje mojega življenja. Premagala depresijo, če želite.

V času pisanja še nisem vedela, da bo mi kmalu hudo zbolela mama, kar je bil tudi zadnji udarec, a hkrati moj preporod (o tem sicer ne želim pisati).


 

Napisano 16.1.2016:

 

Moje ime je Timea, imam 28 let in sem f* izčrpana.

Ko me nekdo vpraša kako sem in kaj delam, ne vem kaj naj odgovorim. Iščem svoje mesto pod Soncem, a ga ne najdem. Neuspeh za neuspehom. V zadnjih 10-ih letih nisem nič ustvarila. Tudi takrat, ko sem mislila, da sem končno prebila led, se je kmalu izkazalo, da temu ni tako. Saj vem, da večina zdaj misli, da to že ni res, da bi morala biti bolj hvaležna, bolj pozitivna, bolj vztrajna, da pretiravam; a povem vam – res je in počutim se kot največja zguba. Nedokončana šola, neplačane službe, poniževanja, kup neuspelih projektov in tudi takšnih prenapornih, za premalo denarja… Edino kar še nekako funkcionira je moj partnerski odnos. Neprecenljivo je imeti ob sebi človeka, ki te sprejme takšnega kakršnega se še sam težko… In zdaj tudi temu grozi propad, če se mi le ne uspe pobrati.

Utrujena sem. Ne počutim se dovolj močno za te igrice, ki se jih je treba iti zaradi golega preživetja. Sploh zdaj, ko se že od septembra soočam z račlinimi oblikami bolezni. Najprej Lunina poškodba, nato moja pljučnica… To, da moram ustvariti 390 Eurov mesečno samo, da pokrijem stroške s.p-ja je zamo trenutno strašno naporno. Saj to ni tako veliko denarja, a verjemite, ko večino svojih dni preživiš v postelji (brez prihodkov), postane ta znesek strašanski. Ko pa se končno pozdraviš in zbereš dovolj entuazizma, da narediš korak, si poškoduješ nogo in se znajdeš spet tam… Sicer popolnoma zdrav, a nemočen in v strašnih bolečinah, “privezan” na posteljo. In takrat izkusiš najhujšo obliko samote.  (…) V teh trenutkih se vsa žalost, vsa jeza, vse kar se je nabiralo skozi leta se nakopiči in enostavno BOOM! – eksplodiraš.

Danes sem že boljša. Noga še ni 100% funkcionalna, a hodim že lahko in to je super. Vendar tista grenkoba ostaja in ne vem kaj naj z njo, kako se je naj znebim. Vem, da bi se morala spet pobrati in poskusiti znova, kot sem že tolikokrat v življenju, a enostavno ne gre. Sem f* izčrpana. Ne najdem več smeri. In spet izgubljam čas, ki se nikoli ne bo vrnil.

Nekoč sem imela neke sanje, a teh ni več. Imela sem tudi določene cilje, a danes jih ni več. Vedno težje je najti voljo, ambicijo, upanje, da bo. Vedno težje je vztrajati in biti vsakodnevne bitke. Res sem si drugače predstavljala svoje življenje. Čisto zares. In vem, da nisem edina. Nekdo, ki me gleda od zunaj mogoče misli, da saj pa mi nič ne manjka, a jaz sem brez perspektive. In to je tisto stanje, ki me mori in ki si ga prej nisem mogla niti predstavljati.

Prav srhljivo je, ko slišiš: vse je dobro, vse je z namenom, vse ob svojem času…blablabla…vse ni ok!! In mogoče je čas, da se enostavno sprijaznim, da mogoče nikoli ne bom imela otrok, da nikoli ne bom uspela, da bom zavedno ostala tu, v tem mestu, v tem stanovanju, da bom svet videla le preko Google Earth-a itn.

Seveda lahko se še obrne, a kako naj verjamem v to, ko enostavno ne najdem več volje. Stvari, ki so me nekoč veselile ne počnem več. Samo sem, samo obstajam, samo diham, a ne živim. In si zelo želim, da bi končno posijalo Sonce, da bi si znala ponuditi roko in se potegniti ven iz te votline.  Včasih sem bila kar dobra v tem. A ta trenutek ne zmorem. Mišice se nočejo napeti, roka ostaja negibna in pogledam stran, ker se ne morem soočit s še enim neuspehom. Ne zdaj. Prešibka sem.

Gledam ljudi – nasmejane in ponosne ter se veselim njihovih uspehov. Vendar po tihem si želim, da bi bilo to tudi zame mogoče… Pomislim, da veliko ljudi živi v mnogo hujšem pomanjkanju , a v tem ne najdem nobene tolažbe.

Obstaja posebna vrsta revščine. To je pomanjkanje vere vase, za katero pravijo, da če jo enkrat izgubiš, jo le zelo težko zgradiš nazaj. Nakopičene slabe odločitve, nenehno izdajanje sebe in slepa vera v nekaj, kar se kasneje izkaže za lažnega ti naredijo to. Te zrušijo in veš, da si si sam kriv, pa ti nič ni lažje zaradi tega, samo hujše…vse je hujše, ko veš, da si ti tisti, ki je zajebal.

No saj ni vedno vse tako črno in pridejo tudi lepši dnevi! Takrat se dogajajo drobni čudeži in opaziš lepoto v vsakem in v vsem, vključno s seboj. Življenje postane spet vredno velike začetnice. Pogosto jih poiščem v spominu in jih stisnem k srcu, a iz njih žal ne morem zgraditi prihodnosti. Ti spomini so samo zdravilo, ki lajšajo bolečino in pomagajo, da preživim tiste najhujše trenutke.

Sprašujem se zakaj pišem te stvari, zakaj se ponovno na tak način izpotavljam? Bolje bi bilo ostati tiho, a ne morem. Notranji vulkan je izbruhnil in jaz moram to dat ven, enostavno moram napisati te stvari, ker če ne, se zadušim! A tako je težko pritisniti gumb objavi. Vedno ta ista bitka, ker seveda v ozadju je vedno isti strah… Dejstvo je, da večina ljudi takih stvari nikoli ne bi spustilo v “eter”.

Po drugi strani pa f* it! Vsi tako radi pravijo SAM BODI TO KAR SI – in jaz sem pač zdaj SAMO TO. Ko sem se nazadnje probala spremeniti in se znebiti te notranje drame, mi je za nekaj časa res uspelo utišati svojo preobčutljivo in melanholično naravo, a nisem si mislila, da bom za to plačala z lastnostmi, ki so mi bile prej všeč na sebi in sem se tudi zaradi njih cenila. Empatija, globina, kreativnost, strast – vsega tega mi primanjkuje odkar na vsak način poskušam biti “močna” in razumska oseba, ki je koristen del moderne družbe.

Pa naj bo! Bom objavila te besede in mogoče jih nekdo prebere, nekdo ki je šel skozi ta isti pekel in morda ima recept zame. Ali pa jih najde nekdo, ki prestaja isti pekel in se zdaj ne počuti več tako prekleto osamljenega, ker sva že dva. Včasih je dovolj, da ohraniš upanje, da si tudi mi, ki živimo pod sivim oblakom zaslužimo prostor, kjer smo lahko to kar smo in se svobodno izražamo ter lažje prenašamo naše včasih “pretežke” duše.

 

Konec.

 


 

Tako sem se počutila pred letom in pol. Ni bilo lahko. A vztrajnost in trdno delo sta obrodila sadove. Našla sem pot, vero vase in moč, da sprejmem določene odločitve, s pomočjo katerih sem končno naredila preboj! Bilo je strašno težko se soočiti z notranjimi demoni, vendar po dolgoletnih neuspelih poskusih sem končno zmagala Jaz.

Nisem doživela razsvetljenja. Sem pa pogled nase in na svet temeljito spremenila. Prenehala sem z zaletavanjem v nekaj, kar mi povzroča le bolečino in stres ter izbrala novo pot. Vprašala sem se, kaj si resnično želim? Ali so moje sanje resnično moje sanje? Kdo sem in koliko sebe sem pripravljena žrtvovati? Kaj me motivira?

S kruto iskrenostjo sem ozaveščala odgovore. Dan za dnem sem gradila svojo samozavest in končno mi je le uspelo najti vero vase, za katero sem mislila, da sem jo dokončno izgubila. Sprejela sem odgovornost za svoje življenje in vso svojo energijo usmerila v utiranje nove poti.

Trenutno stanje:

Psihično se še nikoli nisem počutila bolje. Imam fokus, vem, da se lahko soočim s stvarmi, ki so mi nekoč bile strašno naporne. Majhne stvari, kot npr. it sama med ljudi, poklicati nekoga, ali povedati svoje mnenje na glas…. Tudi samouničevalne misli so se v veliki meri razbllinile. To je zame neprecenljivo.

Fizično zdravje še nekaj peša (sploh zadnje dni), ampak sem potrpežljiva in vem, da potrebujem le čas. Zelo dolgo sem živela ujeta v čustvene konflikte, normalno je, da se moje telo mora prečistiti in se ojačati. Čakam na ozdravitev!

Finance: Lahko vam povem, da sem v letu dni svoje prihodke potrojila in življenje je veliko lažje!!! Svoje delo in čas bolj cenim, zavedam se vrednosti svojega dela. Še vedno ustvarjam s srcem, a sprejemam samo projekte, ki me navdušujejo. Delam samo to v kar lahko dam sebe, ker vem, da se bo vložen trud povrnil. Od zaslužka pa je seveda bolj pomemben tisti občutek oz. zavedanje, da sem nekaj resnično dobro izpeljala. Videti, da so stranke navdušene nad mojim delom je zame neizčrpen vir motivacije in navdiha za naprej.

Sodobni guru bi zdaj napisal, da za samo 999 EUR vam pove kako tudi vi lahko postanete mojstri svojega življenja. A jaz nisem guru, zato vam to povem zastonj! Uspeh nima nobene skrivnosti, morate pa zanj plačati veliko ceno. Ne 999 EUR, ampak predanost, dolgoletno delo na sebi, vztrajnost, kopico neuspehov, ohranjanje fokusa, vero vase, iskrenost do sebe, žrtvovanje določenih idej, odpuščanje, sprejemanje življenja in nenazadnje ljubezen!

Hvala, ker ste prebrali!

Timea

7 ponovnih odkritij

Ojla! Spet je minilo nekaj časa od moje zadnje objave, zato bi se vam najprej rada opravičila za svoje izginotje. Šla sem skozi težke čase… Nekega dne bom mogoče napisala celotno zgodbo a zaenkrat naj zadošča, da sem potrebovala čas za regeneracijo, kontemplacijo in preooblikovanje sebe. Ni bilo enostavno, vendar sem tu; pripravljena, da nadaljujem svojo ustvarjalno […]

Morda še ni prepozno za novoletno voščilo…

Bodite močni, verjemite vase in vztrajajte! Recite DA – čim večkrat DA na življenje! In zaUpajte, ker “čudeži” se dejansko dogajajo!* Obilo smeha, objemov, iskrenih pogovorov in sproščenih trenutkov v letu 2016! Tako na kratko in HVALA, ker me berete. :) Timea *čisto zares :)

Sreča je mozaik

Odpiram novo knjigo; Vlečem črte, rišem vzorce, Dodajam barve in čutim, Da je sreča mozaik, Sestavljen iz koščkov nekoč zlomljnega srca.  

Prebujanje

Izraziti tisto kar je neopisljivo. Občutiti neobčutljivo. Se dotakniti nedotakljivega… In verjeti, spet verjeti v pot, ki prebuja plamen in vodi tja kjer se je vse začelo. K punčki, ki je okusila svobodo Nekoč, preden so prepovedali magijo. Preden je utrip srca nadomestilo pravilo. Nazaj k njej, ki je vedela zakaj in, ki se spominja […]

Se opravičujem za vse pravopisne napake! Trudim se, vendar slabo vidim, slovenščina ni moj materni jezik in imam višje cilje od slovnično pravilno napisanih prispevkov. Če ti je oblika bolj pomembno od vsebine, raje ne beri mojih prispevkov. Peace!

Utrinek z Instagrama

  • I needed this ⛈so much! #summerstorms #nightsky #intotheblue

Spremljaj me!

RSS Lepe misli

  • Sklenil je, da bo obogatel
    “Znal je biti reven brez najmanjšega znamenja bede in neokusnosti… Sklenil je, da bo obogatel tako, da bo zmanjšal svoje želje.” Ralph Waldo Emerson
ustvarjam
razmisljam
raziskujem
obcudujem