Select Page

Že teden dni je minilo odkar sem vrgla na papir osnutek svojega prvega prispevka in danes so me ponovno zasrbeli prstki. Rada imam ta občutek in se z veseljem prepuščam klicu navdiha. Čas je za pisanje!

Ko sem bila še majhna deklica sem zelo rada risala. Pravzaprav to je bila edina stvar, ki sem jo resnično rada počela. Zato sem se odločila, da ko bom velika, bom postala slikarka…taka prava z ateljejem in vsem kar spada zraven. Dolgo in veliko sem delala na tem, da bi to dosegla, a na neki točki se mi je zalomilo in čeprav je od tega minilo že 10 let, še vedno občutim kakšno posledico nekdanje ujme. To je tudi eden izmed razlogov zakaj sem odprla ta blog. Da z vami delim svoja doživljanja, izkušnje, lekcije, zmage in poraze ter ob tem nekatere stvari ozavestim, spet druge pa končno izpustim. Da se zavežem svojemu življenju, identiteti in sanjam, ki jih kljub številnim padcem in slepim ulicam še vedno negujem v sebi.

Po nekoliko dolgem uvodu pa se naj posvetim temi tega prispevka, ki je zelo pomemben del mojega življenja in se z njim soočam praktično vsak dan. Včasih z več in včasih z manj uspeha. To je:

Iskanje navdiha…

Zame, kot kreativno osebo je izredno pomembno, da se lahko izražam na takšen ali drugačen način. Naj bo to izdelava nakita, risanje mandale, oblikovanje spletne strani, slikanje, igranje na klavir ali pisanje pesmi. A včasih pridejo dnevi, ko se ne počutim 100% OK in se le težko prepuščam toku ustvarjalne energije. Navdih me preprosto zapusti, volja popusti in nastopi hudičev kreativni blok, ki mi največ težav povzroča ravno pri slikanju. To me trenutno tudi najbolj muči.

“Ena slika, vodi k drugi!”

Teorija, ki pri meni ne deluje več in to me zelo jezi. Včasih sem z lahkoto naslikala tudi do 12 slik v enem vikendu. Sedaj pa minejo meseci dokler nastane ena sama, pa še s to eno nisem zadovoljna. Res je, da imam zdaj drugačen “lifestyle” in težko vzamem cel vikend samo za slikanje, a temu želim narediti konec.

Zato sem se pred tremi tedni odločila, da bom vsak teden namenila en dan samo slikanju. In tega se poskušam držati ne glede na dane okoliščine. Vsak petek si vzamem v roke čopič in slikam cel dan oziroma dokler se ne najavi kdo na obisk ali Luna ne zagnjavi za sprehod. :) Tukaj lahko vidite prvi plod mojih petkovih ustvarjanj:

okna

70x70cm, akril na platno

Nastajanje prve slike je bilo tako zelo težko. Vsaj trikrat sem jo premazala in vztrajala, vztrajala, vztrajala dokler ni nekaj nastalo. Sedaj čaka, da se nekdo zaljubi vanjo ali pa jo premažem takrat, ko mi zmanjka praznih platen. Upam, da kmalu… Sem pa ob nastajanju te slike odkrila oz. bolje rečeno ponovno se spomnila na dve pomembni stvari.

1. Pomembno je vztrajati in ne obupati takoj, ko nekaj ne gre točno tako, kot si si to zamislil. Sploh pa to, da meni osebno ni kakšna slika všeč še ne pomeni, da nekomu drugemu ne bo ravno ta najboljša od vseh. Okusi so različni – HVALA BOGU. Ne morem si predstavljat sveta, kjer so vsem nam všeč enake stvari….kaki dolgcajt bi to bil. Predstavljate si: čisto vsaka hiša: bela, čisto vsaka oseba oblečena v: sivo, in v čisto vsaki dnevni sobi visi: reprodukcija Mona Lise. WEIRD.  Dovolimo si biti unikatni in dovolimo si tudi narediti kdaj kakšno napako. Zaradi njih je svet bolj zanimiv. ;)

2. Premagovanje strahu pred tem, da bi se zmotil je ključno. Brez tega je kreativno izražanje močno omejeno. Lahko imaš še toliko rutine in marljivosti, s tem strahom v sebi je težko ustvariti kaj “svežega” in resnično “živega”. Ponovno poudarjam: dovolimo si delati napake in se poskušajmo odreči nadzoru nad kreativnim procesom. Dovolimo, da nas vodi intuicija in opazujmo kam nas pripeljejo notranji vzgibi. Pogumno vzemimo v roke čopič, svinčnik, glino… in namesto, da ustvarjamo z glavo, začnimo ustvarjati z dušo. Brez strahu in brez kritiziranja.

vnastajanju

slika v nastajanju

Druga slika, ki je začela nastajati prejšnji teden, je bila nekoliko drugačna zgodba. Lahkotni gibi, prepuščanje toku, bolj samozavestno načrtovanje koncepta, doživljanje nežnosti in ljubenzni do ustvarjanja. Zame res lepa izkušnja. Vse dokler se v meni niso pojavile zastrašujoče misli: “Kaj pa če ne bo uspela? Kaj če izberem slabe barve? Kaj če nobenemu ne bo všeč? Kaj če bom morala vržt platno, ki si ga trenutno že itak težko privoščim?”…. Naj nadaljujem?

PAFF! Totalno sem zablokirala. Morala sem stran od slike, tako fizično, kot v mislih. In šele kakšno dobro uro kasneje sem se vrnila k njej pogumno in z določnim “BO KAJ BO”-jem ter začela nanašati barve. Ne bom še pokazala v kakšnem stanju je slika zdaj, ker je nisem uspela dokončati, bom pa se ji ponovno posvetila ta teden. A resnici na ljubo, trenutno se mi zdi, da zgleda obupno! :) Kljub temu pa mi je uspelo prebit neki zid strahov v meni, saj sem po res dolgem času ustvarjala pogumno, brez nekih omejujočih misli in s strastjo, za katero sem mislila, da se je že odselila na kak drug planet. Torej 3. lekcija petkovih ustvarjanj je:

KO POSTANEŠ UTRUJEN, SI VZEMI PAVZO!

Pogosto precenimo kar smo zmožni narediti v enem dnevu, še pogosteje pa podcenimo kar smo zmožni narediti v enem letu. Zato je zelo pomembno, da si znamo zavestno narediti odmore, ki so še kako pomembni pri doseganju dolgoročnih ciljev, saj pogosto ravno med temi pavzami dobimo najboljše ideje. Vseh problemov pa itak ne moremo rešiti v enem dnevu. Potreben je čas, da seme vzklije in zraste v drevo. A s potrpežljivostjo, doslednostjo in vztrajnim delom lahko marsikaj dosežemo.

Vsi vemo, da

“Vaja dela mojstra”

Torej če ne vadiš kako se lahko sploh pritožuješ nad tem, da ti nekaj ne gre? A je tako? Seveda, da je! :) Jaz pač moram vaditi kako se svobodno prepuščati kreativnemu toku, brez strahu in brez kritiziranja. Tako kot sem to znala nekoč.  Če pa ob tem osvojim še kakšno novo tehniko, pa toliko bolje.

In točno to me učijo moji petki, ki jih po novem preživljam s packanjem in ponovnim odkrivanjem velike resnice, na katero pogosto pozabim:

Čas, ki ga posvečaš čakanju na navdih je zapravljen. Navdih te mora najti pri delu.

Zato veselo na delo in če se vam kje zatakne, se ne kritizirajte, temveč se ustavite in si vzemite pavzo. Naredite premor a ne z namenom, da boste čakali na inspiracijo, temveč zato, da se z mislimi oddaljite od preblema in si nekoliko odpočijete. Tako, ko se boste kasneje vrnili k svoji kreaciji, boste jo morda videli v popolnoma novi luči in tisto, kar je prej predstavljalo oviro bo sedaj brez večjega napora odpravljeno. Kar je pomembno, da se ne vdate kreativnemu bloku, temveč se z njim aktivno spopadete. Bo pač nastalo 10 slik/kipcev/zapestnic, ki mogoče ne bodo primerne za prodajo, 11. pa bo presneto dobra in hrati povod v naslednjih 10 še bolj hudih. Takšne so vsaj moje izkušnje.

Tako, da iščite in odkrivajte navdih v vsem in na vsakem koraku. Najdite strast v pomivanju posode, v hoji, v kupovanju kruha, v tipkanju na prenosniku…opazujte svet okoli sebe, prisluhnite zvokom, povohajte stvari…nato pa svoja oživljanja pogumno zlijte na papir in samo vadite, vadite, vadite.

Za konec pa še to:

Nikoli se ne jezite nase, če se bo kdaj zgodilo, da bo med dvema linijama minilo leto dni. Tudi to moramo sprejeti, da nekatere stvari rabijo malo več časa, da se lahko rodijo. Konec koncev naj bi tudi Mona Lisa nastajala 10 let. Kam se torej nam sploh mudi?